Analize

Projekt zdravstvo

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki upravlja z denarjem, ki ga plačujemo kot obvezno zdravstveno zavarovanje, je imel lani slabi dve in pol milijardi odhodkov. Večina tega denarja gre vsako leto v bolnišnice – lani 65,7 %.

Uradna ocena je, da kar polovica nabav medicinskih pripomočkov poteka mimo zakonsko določenih javnih razpisov. To so t.i. naročila male vrednosti, ki ne smejo presegati 20.000 evrov. In jih ne presegajo – ker v bolnišnicah v mnogih primerih razpršijo nabavo enakih pripomočkov. Istočasno lahko v javnih evidencah spremljamo milijonske prejemke in posledično zaslužke dobaviteljskih podjetij. To so, v pretežni meri, preprosto posredniki – trgovci. Nabav neposredno od proizvajalcev oz. njihovih zastopniških podjetij je v slovenskih bolnišnicah malo. V tujini pa jih v marsikateri državi sploh ne poznajo; s tem dosegajo tudi nižje cene.

Drug velik problem je, da v Sloveniji ni standardov medicinskih pripomočkov – država, torej mi vsi, tako neracionalno plačuje vse in brez vprašanja, četudi bi celo boljši izdelek, kot bomo pokazali v analizi, lahko plačala bistveno manj. Nadzora ni. Dobaviteljski/posredniški boj za posel je v Sloveniji hud; znana policijska akcija o podkupninah dobaviteljev – zdravnikom in s hišnimi preiskavami, tudi po treh letih še nima nadaljevanja. Razsežnosti navezav med dobavitelji in odločevalci nakupov v vodstvih bolnišnic – so tako prepuščena ugibanjem.

Zaradi vsega omenjenega smo se odločili za ta projekt. Primerjali smo cene nekaterih zdravil in 14-ih skupin medicinskih pripomočkov. Kriteriji pri nadaljnjem selekcioniranju vseh 15-ih skupin so bili: količina nabave, visoka cena na izdelek, možni skupni imenovalec oz. primerljivost določenega izdelka glede na njegove lastnosti ali farmakološko učinkovino. Dobljenim rezultatom smo nato dodali še podatke o dobaviteljih in proizvajalcih.