Mednarodne arbitraže

Projekt izgubljene tožbe Slovenije

Arbitraža je izvensodni postopek, kjer se vse strani vnaprej zavežejo, da bodo spoštovali doseženo odločitev arbitražnega tribunala. Slovenijo so v dosedanjih arbitražah zastopali zunanji odvetniki, z novim zakonom pa so zdaj pristojni državni odvetniki. Poleg meje s Hrvaško, ki je zagotovo najbolj znan arbitražni postopek, sta bila doslej zaključena še dva arbitražna postopka, v katerih je sodelovala Slovenija. Prvi je postopek med Hrvatsko elektroprivredo in Slovenijo pred Mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov (ICSID) v Washingtonu, ki se je po desetih letih zaključil leta 2015 in je Slovenijo stal petkrat več kot arbitraža glede meje. Druga arbitraža, v kateri je Slovenijo tožila belgijska pivovarna Interbrew, se je zaključila s poravnavo, odškodnino pa je plačala Pivovarna Laško.

 

MEJNA ARBITRAŽA MED SLOVENIJO IN HRVAŠKO

Kot je znano, je junija 2017 arbitražno sodišče v Haagu razglasilo sodbo in s tem določilo morsko ter kopensko mejo med državama.

Slovenija je za arbitražni postopek mejnega spora s Hrvaško do danes plačala 6,88 milijona evrov. Ta vsota zajema plačilo strokovnjakov, tiskanje dokumentov, potne stroške, pravne in druge svetovalce ter izdatke slovenskega veleposlaništva v Haagu.

Za neposredno finančno pomoč prebivalcem, ki se želijo preseliti, je bilo za nakup nepremičnin doslej namenjenih dober milijon evrov. Za podobne primere je možno pričakovati še 4 milijone evrov izdatkov. Celotni stroški mejnega arbitražnega postopka pa bodo po neuradnih ocenah na koncu znašali več kot 10 milijonov evrov.

 

HEP PROTI SLOVENIJI

Leta 1998, v času, ko je bil Metod Dragonja minister za gospodarske dejavnosti, je Nuklearna elektrarna Krško (NEK) prekinila dobavo električne energije Hrvaški. Konec leta 2001 je bil podpisan meddržavni sporazum o NEK-u, Slovenija pa naj bi Hrvaški začela dobavljati elektriko najpozneje do julija 2002. Zaradi pritožbe občine Krško, takrat pod županom Francem Bogovičem, na Ustavno sodišče, je Slovenija elektriko Hrvaški začela znova dobavljati šele aprila 2003. To je bil razlog, da je dve leti kasneje Hrvatska elektroprivreda (HEP) pred ICSID v Washingtonu proti Sloveniji sprožila arbitražni postopek zaradi nedobavljene električne energije v obdobju od 1. julija 2002 do 19. aprila 2003.

Leta 2015 je ICSID, ki deluje pod okvirom Svetovne banke, razsodilo, da je Slovenija kršila meddržavni sporazum in ji naložilo odškodnino v višini 33.910.185,31 evra, od tega je 19.987.000 evrov glavnice in 13.923.185,31 evrov obresti. Slovenija je ob tem morala plačati tudi stroške postopka hrvaške strani v višini 9.137.122,90 evrov. Stroški zastopanja Slovenije, to je bila londonska odvetniška pisarna Allen & Overy LLP, stroški strokovnjakov in tribunala pa so znašali 8.487.339,69 evrov.

Skupni strošek, ki so ga slovenski državljani plačali v primeru arbitraže nuklearke, je znašal 51,5 milijona evrov.

 

Koliko smo plačali za dva končana arbitraža postopka

Skupni strošek obeh zaključenih arbitražnih postopkov - arbitraže o meji pred sodiščem v Haagu in arbitraže o dobavi elektrike hrvaškemu HEP-u pred ICSID v Washingtonu, ki ga je poravnal državni proračun - znaša torej skoraj 60 milijonov evrov.

 

IMPRESA GRASSETTO PROTI SLOVENIJI

Pred istim arbitražnim centrom v Washingtonu je še vedno aktiven primer italijanske družbe Impresa Grassetto proti Sloveniji, v katerem lahko slovenski proračun doleti plačilo več deset milijonov evrov - obstajajo ocene, da celo čez 100 milijonov evrov.

Italijansko gradbeno podjetje Impresa Grassetto je, skupaj s podizvajalcem Kraškim zidarjem, med letoma 2000 in 2005 gradilo predor Trojane. Med gradnjo je prišlo do domnevno nepredvidenih del, ki pa jih DARS italijanskemu podjetju ni plačal. To je zato leta 2006 vložilo tožbo proti Darsu in zahtevalo dodatno plačilo 54,4 milijona evrov.

Takoj za tem, ko je bila vložena tožba, so mediji razkrili, da je Impresa Grassetto preko Franca Rodeta, nekdanjega ljubljanskega metropolita in kardinala v Vatikanu, takratnemu predsedniku vlade Janezu Janši ponujala poravnavo za 25 milijonov evrov. Impresa Grassetto, ki je danes v stečaju, je bila takrat v lasti skupine Gavio. Ta pa v lasti vplivne severnoitalijanske družine, ki ima dobre zveze v Vatikanu. Lastnik Gavie je namreč doma iz Tortone, tako kot kardinal vatikanske kurije Tarcisio Bertone. Poleg tega je takratni direktor Gavie Gianni Luciani, nečak pokojnega Albina Lucianija, bolje poznanega kot papeža Janeza Pavla I. Slovenska stran je poravnavo zavrnila.

 

Dolgotrajni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani

MITJA STRAŽAR, odvetnik
Da so sodišča bila pristranska, tega ne morem trditi, da pa so bila neučinkovita, lahko rečem.
Svg Vector Icons : http://www.onlinewebfonts.com/icon

Tožbo italijanskega podjetja obravnava ljubljansko Okrožno sodišče, kjer je bilo do danes, se pravi v dvanajstih letih, razpisanih le pet narokov za glavno obravnavo. Leta 2013 je sodišče angažiralo izvedenca iz Velike Britanije, ki je mnenje izdelal leta 2015, lansko leto pa še pisno dopolnitev svojega mnenja. Trenutno je primer v fazi, ko sodni tolmač prevaja dopolnitev pisnega izvedenskega mnenja. Zadeva je bila ob vložitvi tožbe dodeljena sodnici Tanji Poberžnik, nato pa zaradi njene daljše odsotnosti predodeljena sodnici Poloni Mlakar Adam.

Zaradi dolgotrajnega postopka se je podjetje Impresa Grassetto leta 2013 odločilo za arbitražni postopek zoper Slovenijo pred Mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov in zahtevala plačilo 56,4 milijona evrov.

Slovenijo na arbitraži zastopa pariška odvetniška družba Eversheds in ne slovensko Državno odvetništvo. Na pristojnih ministrstvih nam konkretnih podatkov v zvezi s tožbo italijanskega podjetja niso želeli razkriti. Povedali so nam samo, da ima osrednjo vsebinsko vlogo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Ministrstvo za zunanje zadeve pa sodeluje z vidika mednarodnega prava.