Odprti postopki

Izgubljene tožbe Slovenije | junij 2018 | Nazaj

Pred ESČP je bilo konec maja 2018 proti Sloveniji v postopku 9 zadev. Največje finančno tveganje za proračun predstavlja primer Lekić in posledice, ki jih ta sodba lahko prinese. V Sloveniji je bilo od leta 1999 dalje po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij nasilno izbrisanih 40 tisoč podjetij. V 17 tisoč primerih so se od njihovih lastnikov terjala poplačila dolgov. S tem je bilo po ocenah Civilne iniciative podjetij prizadetih (CINIP) vsaj 40 tisoč oseb. Pred ESČP je trenutno okoli 20 tožb proti Sloveniji na to temo. Če bo veliki senat ESČP odločil v prid Ljubomirju Lekiću, mora Slovenija sprejeti ustrezne sistemske rešitve, ki lahko pomenijo tudi stroške čez 100 milijonov evrov.

 

IZBRISANA PODJETJA

Z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij je bilo leta 1999 uzakonjeno, da se nedelujoče družbe izbrišejo iz sodnega registra po uradni dolžnosti. Hkrati pa je bilo uzakonjeno, da so lastniki s svojim osebnim premoženjem odgovorni za dolgove izbrisanih podjetij. Pri tem ni bilo pomembno, kolikšen delež so imeli v lasti – nekateri tudi manj kot odstotek ali so postali lastniki že pred sprejetjem zakona. Ta je veljal retroaktivno in ni bilo pomembno, če ob izbrisu niso bili več lastniki – odgovarjale so tudi osebe, ki so svoje deleže prodale tudi tri leta pred izbrisom.

BOJAN ŠUŠTERIČ, CINIP
Tukaj je bil človek, ki mu je oče za 18. rojstni dan podaril 15 % delež v podjetju. Ni bil nikoli zaposlen v njem. Njemu so vse zarubili, kar je imel.
Svg Vector Icons : http://www.onlinewebfonts.com/icon

Pri pripravi in sprejetju tega zakona so imeli ključno vlogo takratni minister za finance Mitja Gaspari in sodelavka ministrstva Nina Plavšak. Nekateri mediji so pomembno vlogo v preteklosti pripisali tudi Alešu Zalarju, kasnejšemu pravosodnemu ministru, a je Zalar to zanikal.

Primerov izbrisanih družb je po podatkih Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij (CINIP) 40 tisoč. Od tega jih je bilo 17.080 takih, proti katerim so bile sprožene izvršbe, po domače rubeži. Ti postopki pa naj bi po oceni CINIP prizadeli približno 40 tisoč oseb in družin – to lahko pomeni tudi do 75 tisoč oseb.

Ustavnost zakona o izbrisu podjetij je presojalo Ustavno sodišče in leta 2002 sprejelo odločitev, v kateri je družbenike razdelilo na aktivne in pasivne. S tem je odgovornost za dolgove izbrisanega podjetja ostala še aktivnim lastnikom. Ta “aktivnost” pa je bila določena na splošno, ugotavljanje podrobnosti pa prepuščeno sodnikom.

Drugič se je Ustavno sodišče z izbrisanimi podjetij ukvarjalo leta 2007, ko je kot neustavne razglasilo spremembe Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o finančnem poslovanju podjetij, s katerimi je parlament želel odpraviti škodljive posledice izbrisa podjetij. Štiri leta kasneje so sprejeli še en zakon, s katerim so hoteli zavarovati družbenike izbrisanih družb - to je Zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb, vendar je Ustavno sodišče večino njegovih členov razveljavilo.

BOJAN ŠUŠTERIČ, CINIP
Prišlo je celo do tega, da je poštar prišel na naslov, kjer so delali fasado in jim rekel: »vi nimate table« in sporočil sodišču, da nimajo table in so firmo izbrisali. To je bilo en kup takih primerov.
Svg Vector Icons : http://www.onlinewebfonts.com/icon

Tožba pred ESČP zaradi izbrisanih podjetij je znana kot Lekić proti Sloveniji. Ljubomir Lekić izjav ne daje, je pa uslužbenec ministrstva za izobraževanje. Mali senat ESČP je o pritožbi Lekića že odločal in jo soglasno zavrnil. Veliki senat ESČP jo je obravnaval letos marca, sodba naj bi bila znana koncem leta. V obeh senatih je slovenski ad-hoc sodnik Boštjan Zalar, sicer sodnik na slovenskem upravnem sodišču in brat nekdanjega pravosodnega ministra, Aleša Zalarja. Prav prisotnost Boštjana Zalarja so problematizirali Lekićevi pravni zastopniki, na čelu z Andreo Saccuccijem, italijanskim odvetnikom. Andrea Saccucci je pred ESČP zastopal že izbrisane osebe iz registra stalnega prebivalstva.

Do odločitve ESČP je slovenski parlament aprila letos zamrznil vse postopke v zvezi z izbrisanimi podjetji - in to s posebnim zakonom. Če bo Slovenija tožbo Lekića proti Sloveniji izgubila in če bo ESČP ob tem naložilo sistemsko rešitev problema izbrisanih podjetij, kot je to storilo v primeru izbrisanih oseb in deviznih varčevalcev - potem bo po nekaterih ocenah iz proračuna šlo čez 100 milijonov evrov.

 

RAU IN DRUGI

V zadevi Rau so pritožbo proti Sloveniji vložili Gabrielle Rau, Johannes Attems in Eleonore Drasche - Wartinberg, potomci grofa Ferdinanda Attemsa, nekdanjega lastnika gozdov, kmetijskih zemljišč, gradov na Štajerskem. Pritožniki trdijo, da jim je Slovenija kršila pravico do mirnega uživanja premoženja, pravico do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva. Rau in drugi v svoji pritožbi zahtevajo nadomestilo 11.145.891,10 evrov premoženjske škode, 90.000 evrov nepremoženjske škode in 40.896 evrov povračila stroškov postopkov. To skupaj znaša 11,28 milijona evrov.

Rau in drugi so pred slovenskimi sodišči sprožili postopke za vračilo premoženja, ki je bilo po drugi svetovni vojni zaplenjeno njihovim prednikom. V treh sodnih okrajih (Brežice, Krško in Slovenska Bistrica) so v postopku uspeli, pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah pa je bil zahtevek za vračilo gradu Olimje in gradu Podčetrtek ter pripadajočih posesti zavrnjen.

Sicer so bile omenjene nepremičnine sprva pritožnikom že vrnjene, sklep je potrdilo tudi Vrhovno sodišče. Država je nato zahtevala revizijo, saj je bila mnenja, da je v tem primeru pravna podlaga za vrnitev premoženja Zakon o denacionalizaciji (ZDen), saj naj bi bilo premoženje zaplenjeno na podlagi sklepa AVNOJ. Potomci grofa Attemsa pa so vračilo premoženja zahtevali na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), saj naj bi se zaplemba zgodila zaradi kazenske obsodilne sodbe. Vrhovno sodišče je v ponovni presoji odločilo drugače kot prvič in zavrnilo zahtevek za vrnitev premoženja.

Odločitev za vrnitev premoženja je tako bila odvisna od razlage ali je podlaga ZDen ali ZIKS - Vrhovno sodišče je iste vpise v zemljiški knjigi v različnih sodnih okrajih razlagalo diametralno nasprotno, čeprav so vsi zapisi vsebinsko identični.

Ker so se pritožniki odločili za postopek po ZIKS, so umaknili zahtevek na podlagi ZDen. Ko pa je bil njihov zahtevek za vrnitev premoženja na Vrhovnem sodišču zavrnjen, je bilo že prepozno, da bi ponovno vložili vlogo na podlagi ZDen. Tako so jim pošle vse možnosti za vrnitev premoženja.

 

NEOSKRBA S PITNO VODO

V Sloveniji je v nekaterih romskih naseljih še vedno problem, ker ta nimajo zagotovljene pitne vode in sanitarij. Pred ESČP, kjer jih zastopa Nina Zidar Klemenčič, so se zato pritožili Branko Hudorović in drugi iz naselja Goriča ter Ljubo Novak in drugi iz Dobruške vasi.

Primera sta si precej podobna. Pritožniki živijo v nelegalnih romskih naseljih, v katerih nimajo dostopa do pitne vode, zato nekateri ponjo hodijo do bližnjih hiš ali celo pokopališča. Prav tako nimajo dostopa do sanitarij in posledično potrebo opravljajo kar na prostem, v bližini prikolic oz. lesenih kolibah, v katerih živijo. Poleg tega, da imajo zaradi tega težave z zdravjem, še posebej otroci, pa sta prizadeta tudi njihova zasebnost in dostojanstvo. V obeh naseljih si že več let prizadevajo, da dobijo dostop do osnovne infrastrukture. Romom iz naselja Goriča je ribniški župan leta 2009 že obljubil, da bo napeljal vodovod, a občani niso pustili, da bi preko njihovih zemljišč napeljali vodovod in se je zadeva ponovno ustavila. Na drugi strani je v Dobruški vasi leta 2011 več družin s peticijo doseglo, da se pripravi načrt za izgradnjo vodovoda, a jih je država zavrnila, ker je izgradnja infrastrukture do nelegalno zgrajenih objektov nezakonita. Jeseni istega leta je bil kljub temu zgrajen priključek do pitne vode. Ker pa tudi njim sosedje niso dovolili napeljave preko njihovih zemljišč, so prebivalci vseeno ostali brez dostopa do pitne vode.

Slovenija je zdaj dolžna sporočiti ESČP, ali oblasti res tolerirajo pomanjkanje pitne vodne in sanitarij v naseljih, ali je država sprejela normativni okvir s katerim bi zagotovila dostop do pitne vode in sanitarij, še posebej ranljivim skupinam ter ali obstaja možnost, da prebivalci naselja prejmejo pomoč oblasti za izboljšanje njihovih pogojev, kot je alternativna namestitev. ESČP še zanima, ali je Slovenija sprejela kakršnekoli korake, da bi odpravila neenakosti glede pogojev bivanja romskih skupnosti. Vsi potencialni ukrepi, ki bi jih morala Slovenija sprejeti kot posledica sodbe ESČP pa lahko pomenijo dodatno obremenitev za državni proračun.